Avtobiografija

Rodil sem se 2. 7. 1957 v majhni vasici Laporje blizu Slov. Bistrice. Osnovno šolo sem obiskoval v Laporju, in nato srednjo kovinarsko v Slov. Bistrici, v času dela sindikalista, pa sem ob delu pridobil izobrazbo višji trener juda in menager v športu.

Pred letom osamosvojitve, torej pred letom 1991 sem v gospodarski družbi Impol opravljal poleg svojega dela »strugar orodjar« še dela in naloge predsednika samoupravne delavske kontrole. To je bil posvetovalni organ med takratnim Delavskim svetom, vodstvom družbe in delavci, za njihovo zaščito, takratnih pravic iz dela.

V letu 1994, so me delavci v takratnem obratu Cevarna izvolili za predsednika sindikata Impol – KNSS, predvsem zaradi slabega dela sindikata SKEI.

Zaradi močnega porasta števila članov sindikata je takratna uprava družbe Impol v letu 2000 z mano podpisala pogodbo o profesionalizaciji predsednika sindikata Impol – KNSS.

Od takrat pa se je delo sindikalista začelo strmo dvigati in povečevati.

Že v letu 2000 sem vodil prvo stavko v takratni družbi Impola, Rondal. Stavka je potekala uspešno, po končanju me je uprava družbe Rondal tožila in na sodiščih gladko izgubila. Od takrat pa vse do danes sem vodil skupno 10 stavk. Najodmevnejša in za delavce in zame najgrozovitejša je bila stavka Comet april 2004. Stavka je trajala celi mesec, zadnji teden v tem mesecu pa smo točno 100 stavkajočih za pravice delavcev stavkali gladovno.

Po tej stavki sem začutil totalno skorumpirani pravosodni sistem. Zaradi prirejenih sodb na raznih sodiščih, predvsem na Vrhovnem sodišču sem od leta 2007, ko se je začela prava gonja s strani krivo(pravo)sodja proti meni dodobra začutil ves krivični sistem prav vseh treh vej oblasti.

Krivični »pravosodni sistem« je predvsem prisoten na Delovnih sodiščih, kjer sodniki s njihovo »sodno prakso« kar tekmujejo med sabo kdo od njih bo bolj izkrivil veljavno zakonodajo.

Zaradi poštenega dela v sindikatu sem bil s strani pravosodja deležen tudi dveh hišnih preiskav. Vsi poizkusi diskreditacije s strani vseh možnih organov od policije, državnega tožilstva in nazadnje sodstva so se končali za sistem klavrno, saj mi nikoli nikakršne krivde niso mogli dokazat.

V ponos mi je, da je še danes veliko mojih zapisov in dokazov v raznih javnih objavah, iz preteklih in tudi sedanjih obdobjih, ki dokazujejo moje nesebično in dobro delo za delavski razred, ki pa, tako je žal v naši državi, vse prevečkrat pozablja kdo je tista oseba, ki se v tej izkoriščevalski družbi bori za delavske pravice.

Nanizanih je le par utrinkov iz prehojene poti nekoga, ki ima predznak sindikalist, ki trdi, da se sindikalist rodiš. Za sindikalista ni šole. Za sočutnost do ljudi se rodiš, tega se ne da naučiti.

Moj slogan je vedno bil in bo: »Med ljudmi naj velja velika mera zaupanja, medsebojne harmonije, spoštovanja, poštene komunikacije in predvsem dostojanstva na delovnem mestu.« Ob upoštevanju teh vrednot bo tudi delo sindikalista lažje in učinkovitejše.